Kakšna možnost za psihoanalitično kliniko?

Zgodovinsko se je psihoanaliza v Sloveniji uveljavila kot teorija v navezavi na druga področja, npr. filozofijo, antropologijo, umetnost, politiko, kar je že od Freuda dalje povsem legitimna orientacija, ki tvori “idealno psihoanalitično univerzo”. Medtem ko pri nas na področju klinike prevladujeta psihološki in psihiatrični pristop, pa se je drugod po svetu razvila tudi lacanovska psihoanalitična praksa. Neposredno izkustvo z njo me je privedlo do prepričanja, da je v prvi vrsti potrebno razširiti misel o tem, čemu psihoanaliza služi, za kaj pravzaprav gre. In kot ni Lacan nikdar prenehal poudarjati – gre za subjekta. Subjekta, ki se sooča s simptomom, ki mu povzroča bolečino. Subjekta z njegovimi željami in njegovim partikularnim načinom uživanja. Analitik tukaj nastopi kot garant vednosti, kar obenem predpostavlja izničenje te pozicije, analizantu pa omogoči zadovoljiv izhod iz analize.
Edina možnost formacije psihoanalitikov obstaja v tujini, zlasti v Parizu. Sama sem opravljala staž v bolnišnici Aubervillers – Clos Benard, ki je znana po tem, da kot ena redkih uradnih institucij izvaja analitično kiniko v povezavi z l’Ecole de la Cause Freudienne. Tam sem pet mesecev spremljala delo analitikov in obiskovala niz prezentacij primerov. Večji del staža sem posvetila delu na oddelku za otroke in mladostnike, kar je glede na aktualne strokovne razprave o avtizmu oz. avtističnih otrocih v ospredju zanimanja psihoanalitične skupnosti.
Ostali stažisti prihajajo iz držav, kjer je psihoanaliza že uveljavljena praksa, zlasti iz Argentine, Brazilije, Španije in Rusije. Z njihove strani je bilo nemalokrat zaznati začudenje nad tem, da Slovenija s svojo svetovno znano ljubljansko lacanovsko šolo še nikdar ni posegla v polje klinike. Zato si želim, da bi se v prihodnosti tudi pri nas odprle institucionalne možnosti za njeno uveljavitev, saj njeni učinki krepko presegajo domet kognitivne psihologije in medikalizirane psihiatrične terapije.